Spolne igrice sado mazo v sodobnem svetu zahteva popolno zasebnost, saj ni splošno sprejeta spolna praksa s pozitivno konotacijo. Zanimivo je, da ljudje radi poudarjamo 
pravico o zasebnosti, čeprav se hkrati zavedamo, da je lahko tudi sado mazo del spolnega življenja premnogih ljudi. Večina ljudi navzven sado mazo način spolnosti zavrača in ga celo obsoja, medtem pa se doma, za štirimi stenami popolnoma drugačna zgodba.
Zanimivo je tudi, da obenem težimo k popolni transparentnosti javnih funkcionarjev, kateri naj sploh ne bi smeli imeti pravice do zasebnosti. Slednje je sploh znano za angleški rumeni tisk, ki imajo radi sado mazo zgodbice javnih uslužbencev, predvsem zaradi branosti, ki temu sledi. Transparentnost in zasebnost sta si nasprotujoča pojma, sado mazo pa zaenkrat ostaja nesprejemljiva in nenaravna spolna praksa v očeh javnosti. Tako lahko perverzne zgodbe, ki pricurljajo na plano v rumenem tisku, zaznamujejo kariere vplivnežev, ki naj bi bili sicer brezmadežni ter brez napak. Tako žal deluje nekakšen neuraden standard, ki velja za ljudi kateri so ves čas na očeh javnosti. Takšne zgodbe, ki bi morale ostati sicer zasebne pa uničujejo celo kariere. Če že govorimo o zasebnosti na področju sado mazo se moramo vendarle vprašati: Kdo je tu bolj nemoralen? Javna oseba, ki je prav tako krvava pod kožo kot vsi ostali, ali novinarji, ki brez kakršne koli slabe vesti poročajo o spolnih nagnjenjih javne osebe. Ta si seveda prav tako zasluži enako mero zasebnosti na področju spolnosti prav tako kot vsi ostali »navadni smrtniki«.
