Ajdova kaša na slovenskem

Ajdova kaša na slovenskem ima že zares dolgo zgodovino, saj je bila prvič omenjena že leta 1426 v gornjegrajskem urbarju – to je knjiga v kateri je seznam zemljiškega gospoda od podložnikov, ki se imenuje tudi poganka. Slovenska ajdova kaša je bila vpisana tudi v velesovski urbar, in sicer leta 1448.

Slovenska ajdova kaša je bila omenjena tudi v Slavi vojvodine Kranjske s strani Janeza Vajkarda Valvasorja leta 1689, in sicer jo je avtor omenil v tretjem delu te knjige, kjer je pisal o rastlinah, živalih, rudnikih, rudninah, ptičih in ribah, itd. dežele Kranjske, kjer je zapisal, da ajda, torej rastlina iz katere nastane ajdova kaša, na Kranjskem pogosto in zelo dobro uspeva.

Sama rastlina je tako v zavest slovenskega naroda zelo globoko zarezana in je omenjena v ljudski bajki o Kurentu in vesoljnem potopu, v kateri je pred povodjem rešeni mož Kurentu obljubil, da bo on in njegovi potomci vedno uživali in ljubili dvoje posebno posvečenih rastlin, in sicer ajdo in vinsko trto. Bajka pravi, da so se potomci rešenega moža naselili širom Kranjske in da še zdaj v glavnem živijo tako, da je mnogokrat na jedilniku ajdova kaša, ki je postrežena skupaj s kupico dobrega vina, ob čemer se spominjajo dobrotnika Kurenta.

Po starem slovenskem izročilu, se ajdova kaša pripravi tako, da se pusti ajdo v kotlu vreti toliko časa, da se zrna odprejo, nato se odlije voda, kuhana ajda se strese na platnen prt in pusti, da se posuši na zraku. Med sušenjem se jo večkrat premeša, da se res povsod posuši in da se zrna strdijo, ko pa so ravno prav strjena, se jih stolče, da nastane ajdova kaša.