Kuhinja, kuharji in kreiranje jedi
Glavno prizorišče marsikatere TV oddaje je kuhinja, glavni igralci pa kuharji. Govorimo seveda o kuharskih resničnostnih šovih, ki ne bi bili nič posebnega, če ne bi ustvarjali nekakšne »fame«, da so kuharji veliki mojstri in bi jih veljalo skorajda častiti.
Odkar imamo kuharske TV šove, kuhinja ni več kuhinja, temveč skorajda umetniški studio. Kuharji in kuharice tudi niso več zgolj kuharji in kuharice, temveč si vsakdo želi postati chef. In hrana ni več hrana, saj govorimo o mojstrovinah ter umetniških delih. Jedi ne skuhamo, temveč jih kreiramo. In nova jed je nova kreacija, ne pa nova jed.
Kako, prosim?
Nekaterim so tovrstne kuharske oddaje všeč in uživajo tako ob ustvarjalnosti za štedilnikom kot tudi v »spremljevalnih dogodkih«, katerih prizorišče ni kuhinja, temveč domovanje tekmovalcev. Drugi pa se sprašujemo, ali je kuharski poklic res nekaj tako posebnega. Ali je kuhar, ki si pridobi naziv chef, nenadoma tolikšen mojster, da si res zasluži vseslovensko ali celo svetovno slavo. In zakaj potem ne snemajo še presežkov o drugih poklicih? Zakaj ne bi snemali oddaje, v kateri se za mojstrski naziv borijo cvetličarji? In zakaj bi vsi častili kuharja, ki zna pripraviti specifično jed, ko pa ta ni nič bolj domiseln in nič bolj spreten od avtomehanika, ki zna na avtomobilu odpraviti težavo, pri kateri drugi mehaniki niso našli rešitve?
Pravzaprav je tisto, kar je najbolj sporno, dejansko to, da prestižna kuhinja, ki smo je deležni na televiziji, nima nič kaj prida skupnega z vsakdanjim človekom. Vsi vemo, da si takšnih jedi ne bomo mogli nikoli privoščiti, saj so restavracije, v katerih kuhajo znani chefi, pač predrage za povprečen žep. In navsezadnje kar naj kuhajo mojstrovine – nekaterim nam še vedno pomeni več povsem navadno nedeljsko kosilo, od katerega se človek vsaj naje.